Kaj je navidezna resničnost (VR)? Kaj je navidezna resničnost?  

Navidezna resničnost omogoča možnost gibanja po povsem namišljenem prostoru, po umetnem okolju, ki obstaja v slikah, ne pa v resničnem življenju. Ne tako dolgo nazaj je bila navidezna resničnost poznana zlasti kot orodje za napletanje zgodb v znanstveno-fantastičnih filmih, kot sta Matrica in Igralec št. 1,  dandanes pa postaja vse bolj uveljavljena tehnologija v resničnem svetu, ki se uporablja v najrazličnejših programih, od videoiger in zabavne industrije pa vse do medicine in vojske.

Sama želja po ustvarjanju in izkušanju navidezne resničnosti sega v čase pred samo franšizo s Keanujem Reevesom. Zamisel naj bi bila stara vsaj toliko kot fotografija, četudi so izraz ‘navidezna resničnost’ skovali v novejših časih. Nedolgo za izumom fotoaparata so bili stetoskopi tisti, ki so ustvarjali iluzijo tridimenzionalnosti z uporabo dveh statičnih slik. Nadaljnji mejnik v zgodovini izkušanja navidezne resničnosti je bila Sensorama, ki jo je leta 1962 izumil Morton Heilig in je bila nekakšna kombinacija obdajajočih projekcij ter umetnih vetrov in vonjav, ki so se sproščali ob ključnih trenutkih ter tako povečevali avtentičnost izkušnje (izvirna izkušnja je bila vožnja s kolesom skozi newyorški Brooklyn). 

Dandanes postajajo izkušnje navidezne resničnosti vse bolj prefinjene. Strojni inženirji in programerji ustvarjajo povsem življenjske izkušnje, ki se odzivajo na sleherni telesni gib udeleženca, ki potuje skozi namišljene svetove, ne da bi sploh stopil iz lastne dnevne sobe. Navidezna resničnost zdaj ni več neka novost, temveč inovativno orodje, uporabno v najrazličnejših vrstah profesionalnih področij. 

Izkušnja navidezne resničnosti je sestavljena iz vstopa v računalniško ustvarjeno simulacijo, pri čemer ključno vlogo igra sama oprema. Naglavni komplet za navidezno resničnost predvaja vidne in zvočne informacije o svetu, ki ga udeleženec raziskuje, njegove premike pa v virtualni svet tolmači cela vrsta različnih senzorjev in tehnologij.

Prizor navidezne resničnosti je lahko sestavljen iz fotografij ali filmov resničnih krajev ali pa je ustvarjen povsem računalniško. Upoštevajoč ti dve možnosti lahko navidezna resničnost ljudem omogoča raziskovanje praktično vsakega sveta, ki si ga človek lahko zamisli, od ulic tujega mesta do površja oddaljenega, izmišljenega planeta. 

Pomembno je vedeti, da navidezna resničnost nikakor ni obogatena resničnost. Kljub podobnima poimenovanjema obogatena resničnost udeležencu ne omogoča raziskovanja popolnoma digitalne resničnosti, saj zgolj dodaja plasti dodatne vsebine v resnični svet pred njim.

Programi obogatene resničnosti omogočajo, da uporabnik zgolj pridrži telefon pred nekimi prizorom pred seboj, ki ga program nato dopolni. Nekateri programi obogatene resničnosti na primer ponudijo dodatne informacije o nečem v vaši bližini, na primer o rastlini ali izdelku, pred katerim pridržite telefon. Obogatena resničnost poleg tega vključuje program, ki v prizor, ki ga vidite skozi objektiv, na primer vstavi risani lik, kar je značilno za priljubljeno igro obogatene resničnosti Pokémon GO.

Združitev navidezne in obogatene resničnosti v mešani resničnosti. Raziskovalca Paul Milgram in Fumio Kushino sta skovala izraz leta 1994, da bi z njim opisala kontinuum med povsem resničnim in povsem navideznim okoljem. Dandanes mešana resničnost predstavlja okolja, v katerih se resnični in navidezni osebki in predmeti odzivajo drug na drugega v resničnem času, uporabnik pa se lahko odziva tako na resnične kot na navidezne sestavne dele.

Najpomembnejša oprema za navidezno resničnost je naglavni komplet, čemur pravimo tudi naglavni zaslon in so v bistvu nekakšna čez glavo poveznjena prevelika očala, ki oddajajo vidne in zvočne informacije o umetnem svetu, ki ga udeleženci v navidezni resničnosti raziskujejo. 

Med bolj znane naglavne komplete spada Facebookov Oculus Quest 2. To je eden od cenovno najugodnejših naglavnih kompletov in priljubljena izbira med igralci videoiger. Na trgu so v ponudbi tudi HP Reverb G2, HTC VIVE Cosmos, Sony Playstation VR in Valve Index.

Ko pomislite na navidezno resničnost, se najbrž najprej domislite videoiger, zlasti tistih, ki so bile ustvarjene za Sony Playstation ali Oculus. Te igre navidezne resničnosti združujejo vse, kar je v navidezni resničnosti sploh mogoče, navdih pa črpajo iz filmskih uspešnic, iz zgodovinskih krajev, kakršni so obstajali v srednjeveški Evropi ali Chicagu v obdobju prohibicije, iz arkadnih iger in od marsikod drugod.

Navidezna resničnost je uporabna tudi v kinematografiji. Zaradi koronavirusne pandemije so številni gledališki režiserji začeli raziskovati priložnosti navidezne resničnosti, saj so želeli kljub zaprtim gledališčem na neki način nadaljevati dramske uprizoritve, hkrati pa so izkoristili prednost nenavadnih možnosti tovrstnega upodabljanja, ki je gledalcem omogočalo, da so sami postali liki v zgodbi ali pa so izbirali med več različnimi konci.

Leta 2020 je nemška kreditna banka v sodelovanju z berlinsko zvezo za sodobno umetnost zagnala umetnostno nagrado za navidezno umetnost. Umetnikom, kot so Marina Abramović, Laurie Anderson in Anish Kapoor, je navidezna resničnost predstavljala nov in razburljiv način vzpostavljanja stika z občinstvom že pred letom 2020. Denise Markonish, kuratorki v Muzeju sodobne umetnosti v Massachusettsu (MASS MoCA), se zdi uporaba navidezne resničnosti v umetniških upodobitvah zanimiva evolucija iz njene zgodnejše uporabe v muzejih kot didaktično orodje. »Ta medij smo začeli dojemati kot samosvoje sredstvo za ustvarjanje izvirnega in pogosto nadresničnega okolja, ki se porodi iz umetnikove domišljije,« je Markonisheva povedala za Robb Report.

Navidezna resničnost je vse bolj uporabna v delovnem postopku oblikovanja, saj ustvarjanje digitalnih vsebin v 3D omogoča bolj poglobljeno izkušnjo. Programska oprema za oblikovanje v navidezni resničnosti uporabniku omogoča oblikovanje 3D-sredstev z gibi, ki ponazarjajo oblikovanje v resničnem življenju veliko natančneje, kot so to dotlej omogočali namizni programi. Adobe Substance 3D Modeler je en tak primer programa za oblikovanje v navidezni resničnosti, ki je še posebej znan po tem, da omogoča tudi oblikovanje na namiznem računalniku, odvisno od želja posameznega umetnika.

Industrijski oblikovalci ustvarjalno in iznajdljivo oblikujejo izdelke za vsakdanjo rabo, za katere upajo, da jih bo uporabljalo čim več ljudi, a morajo pri tem izkazati veliko mero sodelovanja. Sam poklic po navadi zahteva delovanje v večjih skupinah ljudi, sestavljenih iz strategov, inženirjev, oblikovalcev uporabniških vmesnikov, oblikovalcev uporabniške izkušnje, projektnih vodij, strokovnjakov za blagovne znamke, grafičnih oblikovalcev in proizvajalcev. Tovrstni multidisciplinarni pristop jim omogoča polno razumevanje dane težave, zaradi česar lahko pridejo do vešče rešitve, ki je pravi odziv na točno določene potrebe uporabnika. Nekatere najslovitejše agencije za industrijsko oblikovanje so IDEO, Frog in Teague.

Navidezna resničnost je ustvarila možnost vstopa v objekt in izkustva v njegovi notranjosti pred samim začetkom gradnje ter tako povzročila pravo revolucijo v panogi arhitekture. Arhitekti so svoje vizije stavb vselej predstavljali prek tlorisov, modelov in upodobitev, zdaj pa jim navidezna resničnost omogoča, da stranke povedejo po zamišljenem prostoru. Izkušnje navidezne resničnosti omogočajo sprehajanje po stavbi in celo premikanje pohištva ter prižiganje in ugašanje luči. Nekoč so morale stranke prepotovati razmeroma dolge razdalje, da so si ogledale 3D-model, zdaj pa si lahko vsak, ki ima naglavni komplet in "ključ" za vstop v navidezno stavbo, torej dostop do programa in projekta, objekt ogleda v navidezni resničnosti.

Eno od najrazburljivejših področij za prihodnost navidezne resničnosti je svet medicine. Ta tehnologija lahko namreč izjemno koristi na področjih, kot sta študij človeške anatomije in usposabljanje reševalcev, kako se odzivati v hujših kriznih okoliščinah. Postavitev okoliščin, kar bi v resničnem življenju predstavljalo velike napore in velik finančni zalogaj, se v virtualnem svetu izvede razmeroma preprosto. Podobno lahko programi navidezne resničnosti zdravnikom omogočajo priliko za izboljšanje empatije, saj lahko na primer sami pridobijo izkušnjo izzivov, s katerimi se soočajo starejši ali telesno ovirani pacienti. Obisk plaže na Karibih v navidezni resničnosti je celo pomiril anksiozne paciente pred operacijo.

Enako kot navidezna operacija lahko pripravi zdravnike na resnično delo, omogočajo letalski simulatorji s tehnologijo navidezne resničnosti pilotom pomembno urjenje pred dejanskim pilotiranjem pravega letala. Medtem ko so letalski simulatorji tudi priljubljene igre v navidezni resničnosti, so nekoliko bolj izpopolnjeni simulatorji ključno orodje za urjenje. Mnoge raziskave kažejo, da si piloti bolje zapomnijo posamezne korake za vzlet letala ter pilotiranje na zadani cilj, če so jih dejansko fizično opravljali, ne pa zgolj prebirali abstraktna navodila. 

Vojaško urjenje v resničnem življenju bo najverjetneje ostalo pomemben del usposabljanja vojaških enot, vendar sta pretvarjanje vojakov, da igrajo sovražne napadalce, ter gradnja okolja za urjenje časovno potratna in draga. Navidezna resničnost omogoča, da vojaki odidejo na neznano lokacijo, se soočijo s številnimi grožnjami in vadijo, kako bi se odzvali v soočenjih z navadnimi državljani kot tudi z morebitno sovražnimi nasprotniki.