Navidezna resničnost omogoča možnost gibanja po povsem namišljenem prostoru, po umetnem okolju, ki obstaja v slikah, ne pa v resničnem življenju. Ne tako dolgo nazaj je bila navidezna resničnost poznana zlasti kot orodje za napletanje zgodb v znanstveno-fantastičnih filmih, kot sta Matrica in Igralec št. 1, dandanes pa postaja vse bolj uveljavljena tehnologija v resničnem svetu, ki se uporablja v najrazličnejših programih, od videoiger in zabavne industrije pa vse do medicine in vojske.
Sama želja po ustvarjanju in izkušanju navidezne resničnosti sega v čase pred samo franšizo s Keanujem Reevesom. Zamisel naj bi bila stara vsaj toliko kot fotografija, četudi so izraz ‘navidezna resničnost’ skovali v novejših časih. Nedolgo za izumom fotoaparata so bili stetoskopi tisti, ki so ustvarjali iluzijo tridimenzionalnosti z uporabo dveh statičnih slik. Nadaljnji mejnik v zgodovini izkušanja navidezne resničnosti je bila Sensorama, ki jo je leta 1962 izumil Morton Heilig in je bila nekakšna kombinacija obdajajočih projekcij ter umetnih vetrov in vonjav, ki so se sproščali ob ključnih trenutkih ter tako povečevali avtentičnost izkušnje (izvirna izkušnja je bila vožnja s kolesom skozi newyorški Brooklyn).
Dandanes postajajo izkušnje navidezne resničnosti vse bolj prefinjene. Strojni inženirji in programerji ustvarjajo povsem življenjske izkušnje, ki se odzivajo na sleherni telesni gib udeleženca, ki potuje skozi namišljene svetove, ne da bi sploh stopil iz lastne dnevne sobe. Navidezna resničnost zdaj ni več neka novost, temveč inovativno orodje, uporabno v najrazličnejših vrstah profesionalnih področij.